Kdo je kdo v Krajinskem parku Kolpa: Oton Župančič

Se še spomnite uganke:

 

Nima fantek kapice,

kapica ima fantička;

prišle hude sapice,

niso vzele kapice,

vzele so fantička.

 

Odgovor ŽELOD gotovo poznate. To je ena od ugank iz Župančičeve knjige »Sto ugank«, s podnaslovom Sto ugank, tristo zadrg, tristo zank. Izšla je leta 1915 v Ljubljani pri založbi Mladina.

 

Letos bo minilo 70 let od smrti pesnika, dramatika, esejista, prevajalca, učitelja Otona Župančiča, ki se je rodil 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini, umrl je 11. junija 1949 v Ljubljani.

Belokranjci smo še posebno ponosni na enega največjih slovenskih poetov in ga imamo za svojega – čeprav je preživel v Beli krajini le otroštvo (prvi dve leti na Vinici in 12 let v Dragatušu), starša pa tudi nista bila Belokranjca. Ljudsko šolo je je končal v Novem mestu kjer se je potem vpisal na gimnazijo, končal pa jo je v Ljubljani kamor se je družina preselila po bankrotu očetovega podjetja. Na gimnaziji NM izdaja rokopisni list Na prelji. Izkusi tudi hudo stisko izseljevanja Belokranjcev saj maminih pet sester emigrira v Ameriko, edini stric pa odide na Dunaj.

Kot dijak je deloval v literarnem društvu Zadruga, skupaj z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Dragotinom Kettejem. Kljub precejšnji revščini se je 1896 leta odpravil študirat na Dunaj zgodovino in zemljepis. Tudi tam je v okviru kluba slovenskih študentov že jeseni istega leta soustanovil literarno gibanje slovenska moderna, oblikovano po vzoru dunajskega gibanja moderne. Kot umetnika so ga pritegnili moderni tokovi dekadenca, impresionizem in simbolizem. Ko absolvira se prostovoljno javi odslužit enoletno vojaščino, s čimer pridobi častniški naslov, nato nekaj časa suplira na ljubljanski gimnaziji. Potem ga nemirni duh odnese po Evropi. Več let je živel v Franciji, Švici in Nemčiji se izobraževal in umetniško ustvarjal. Med drugim je v tem obdobju tudi poučeval mladega grofiča Manfreda von Attemsa-Petzensteina v Kissleggu na Württemberškem.  To je tudi obdobje ko prvič živi v obilju in ob tem študira in veliko ustvarja.1910 leta se je za stalno vrnil iz tujine in se najprej preživljal z gledališkimi poročili, po smrti Antona Aškerca pa postane mestni arhivar. Kariero nadaljuje kot upravnik gledališča, pa urednik Ljubljanskega zvona. Navdahnjen s svojimi tremi otroci izda 1915 pesniški zbirki Sto ugank in Ciciban…, potem si dela kar sledijo drugo za drugim.

Njegov opus je izjemno obsežen, velja tudi za največkrat prevajanega slovenskega pesnika.

 

Mogoče še nekoliko v tolažbo vsem, ki imajo kakšen dolg do študija; – tudi Oton Župančič ni nikoli diplomiral, a je prejel častni doktorat Ljubljanske univerze, bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti in tudi v podobne akademije v drugih državah. Po 2. svetovni vojni je izvoljen v Zvezno Narodno skupščino in tudi slovensko. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«.

Njegova rojstna hiša na Vinici je preurejena v muzej (že več obnov v zadnjih letih) in je izpostava Belokranjskega muzeja Metlika. Zbirka je posvečena predvsem predstavljanju lika in dela tega velikega poeta, mi pa radi rečemo tudi Velikega Belokranjca. Naziv častni občan Kamnika mu je bil podeljen 1928, častni občan Ljubljane je postal 1938. Na podobno priznanje s strani Občine Črnomelj pa še čaka.(?) Po njem nosi ime veliko ulic, šol in knjižnic po vsej državi.

 

Svoj priimek je v Župančič spremenil leta 1908, saj se je do takrat podpisoval kot Zupančič. Sicer pa je kot umetnik v različnih obdobjih uporabljal različne psevdonime: Strnad Pavel, Nikolajev Aleksej, Beli Kranjec, B. Kranjec, Smiljanič Smiljan, Gojko, O. Gojko, Baroda, dr. Anton Pesnik, Jager Juri, Kiro Ilija in Skalar Matija.