“Hristos se rodi – Va istinu se rodi”

Danes praznujejo božič nekatere pravoslavne cerkve  – kot naprimer Srbska pravoslavna cerkev, katere del je tudi belokranjska Cerkvena občina Miliči. Verniki se pozdravljajo s starosrbskim izrekom:   “Hristos se rodi!« in pozdravljeni odgovori »Va istinu se rodi!”

V župniji Miliči, ki spada v Gornje Karlovško škofijo je danes mogoče še približno 150 članov (veliko zakonov je mešanih, kar pred 2. svetovno vojno ni bilo mogoče) in ohranjena je le cerkev apostolov sv. Petra in Pavla v Miličih. Na mestih kjer so stale druge cerkve ali kapele je cerkvena skupnost pred leti postavila obeležja, ki spominjajo na čas pred 100 in več leti. Na Petrovem brdu nad Paunoviči so še vidni temelji cerkvice sv. Petra. Na novem Marindolskem pokopališču pa je nekoč stala kapela sv. Stevana (sv. Štefan).

Za okolje Krajinskega parka Kolpa in Belo krajino je ta majhna skupnost zelo pomembna, saj je živ spomenik večnacionalnosti in multikulturnosti Bele krajine. Nenavsezadnje se moramo spomniti, da so se prebivalci Marindola, Miličev in Paunovičev z referendumom 1952 leta odločili za ponovno priključitev Sloveniji (po 500 letih). Na drugi strani so bili vaščani prav tako pravoslavnih Bojancev (danes KS Vinica, prej Občina Adlešiči) vedno del Kranjske in njihova cerkev Sekanja glave sv. Janeza Krstnika (Usekivanje glave Jovana Krstitelja) spada v Ljubljansko-Zagrebško metropolitijo. In še eno posebnost pozna Bela krajina – to so grkokatoliki – uniati, ki pa so božič praznovali, tako kot rimokatoliki že 25. decembra.

Čeprav se tudi Belokranjci spopadamo z različnimi težavami v družbi, vendarle spoštujemo različnost. Nas danes, tako kot naše prednike nekoč, te malenkosti v veroizpovedi in narodnosti nikoli niso razdvajale, pač pa združevale. Zato pa imamo več praznikov: vsaj dva božiča, dve novi leti, včasih, a ne vedno tudi dve veliki noči… To se je pokazalo tudi pri bogoslužju na badnji večer, ko je svečano polnočnico ob 17. uri vodil pop Jelenko Stojanović iz Moravic, ki jo je obiskalo tudi veliko katoliških sosedov, ki so isti dan praznovali Svete tri kralje.

Z mašo se je končal tudi štiridnevni post, verniki so s seboj odnesli badnjike (šopke s slamo in hrastovo vejico) in sledila je bogata večerja, na kateri ne bi smel manjkati odojek ali jagnje.

Na fotografijah je videti pred kratkim obnovljen ikonostas, ikone in fresko. Nekatere nas motijo izrazito žive barve, saj smo bili desetletja vajeni nežnejših odtenkov, a odgovorni gotovo vedo da je tako prav.