Mate Moj Mate…. Odide v Argentinijo

In Mate je odšel v Argentinijo, kot so naši dedje rekli državi, ki se imenuje Republika Argentina. Mate, verjetno ni vedel kam se odpravlja in kakšna je ta, zanj obljubljena dežela. Pa skupaj malce pokukajmo še v Argentino.

Argentina je država v Južni Ameriki, ki leži med Andi in južnim Atlantikom. Na vzhodu meji na Urugvaj in Brazilijo, na severu na Paragvaj in Bolivijo ter na zahodu na Čile. Z 2,791.810 km² površine je druga največja država v Južni Ameriki in osma na svetu. Uradni jezik je španščina, naši izseljenci pa so ji največkrat rekli kar argentinščina.

Argentina je dobila svoje ime po latinski besedi argentum, kar pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo tega območja.

Evropejci so prišli na to območje leta 1502. Španci so ustanovili kolonijo na območju današnjega Buenos Airesa leta 1536 in ponovno v letu 1580. Kmalu postane del Španske kraljevine. (To je naprimer pri nas čas Turških vpadov, ko baron Lenkovič sezida grad v Pobrežju).

V 19 stoletju po novicah iz Evrope, da je Napoleon leta 1810 s prestola vrgel Španskega Kralja Ferdinanda VII, se je Argentinsko prebivalstvo poskušalo osamosvojiti in samostojnost doseglo 6 let pozneje.

Med pisano druščino evropskih narodov, ki so poseljevali Argentino so prevladovali Španci in Italijani, a v 19 stoletju se jim pridružijo tudi Slovenci.

Slovenci v Argentini živijo tako rekoč v vseh provincah: od Ognjene zemlje na skrajnem jugu do severa Argentine. Živahna dejavnost slovenske skupnosti je omejena predvsem na področja strnjene naselitve Slovencev, ki so Buenos Aires, Bariloche, Mendoza, Rosario, Cordoba, Miramar, Paraná in Tucumana. Po ocenah živi danes v Argentini še 30.000 do 35.000 Slovencev oziroma njihovih potomcev. Med njimi je 4.000 slovenskih državljanov s stalnim prebivališčem v Argentini.

Sicer pa so se Slovenci veliko izseljevali.

Pred prvo svetovno vojno je bil izseljenski val usmerjen zlasti v Združene države Amerike, deloma tudi v nemške dele Avstro-Ogrske, Nemčijo in Egipt in le v manjši meri tudi v Južno Ameriko (Brazilijo, Argentino). Takrat se je izselilo 300.000 Slovencev.

Med obema svetovnima vojnama so odhajali zlasti v zahodnoevropske države (Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo) in  tudi Argentino ter Egipt. Takrat naj bi odšlo okrog 100.000 ljudi.

Po drugi svetovni vojni pa v šestdesetih in sedemdesetih letih v razvite zahodnoevropske države, deloma tudi drugam po svetu, npr. v Avstralijo, Kanado, ZDA. Ta proces je zajel do 100.000 oseb. Skupaj torej pol milijona Slovencev zapusti domovino.

Priseljevanje Slovencev v Argentino lahko razdelimo v tri valove: pretežno ekonomsko emigracijo iz konca 19. stoletja in obdobja pred I. svetovno vojno, emigrante iz obdobja med obema vojnama ter politično emigracijo po koncu II. svetovne vojne.

Prvo slovensko množično priseljevanje zabeležimo v letih 1878 – 1880, ko sta Argentina in Avstro-Ogrska podpisali pogodbo za naselitev 300 družin. Te naj bi se nastanile v provinci Chaco «Čako« (na severu ob meji s Paragvajem). Med temi družinami je bilo 50 slovenskih, predvsem iz Primorske. Zaradi vojne s Paragvajem, pa je večina teh družin ostala v provinci Entre Rios mestih Parana in San Benito.

Glavnina slovenskih izseljencev – približno 25.000 ljudi je v Argentino prispela v obdobju med obema vojnama predvsem iz Prekmurja in Primorske. Ti izseljenci imajo svoje klube v Buenos Airesu (Triglav), v Gran Buenos Airesu (Bernal), v Rosariu (Triglav) in v Cordobi.

Močnejša je dejavnost društev in organizacij »povojne« emigracije, ki se je na območje širšega Buenos Airesa naselila med leti 1947-49 in 1954-55. Teh je bilo približno 6.600. Močni sta skupnosti v Mendozi – kjer živi okoli 600 Slovencev – in v San Carlosu de Bariloche, kjer živi okoli 350 Slovencev.

Prvi val povojne emigracije Slovencev je prispel iz taborišč v Avstriji, njena značilnost pa so številni izobraženci in duhovščina. Ob prihodu so se dobro znašli, solidarno sodelovali, si opomogli in z lastnimi sredstvi zgradili domove, ustanovili slovenske šole, organizirali pevske zbore, gledališke in glasbene skupine, športna igrišča, sakralne objekte ipd. Med temi je tudi Drašičan Marko Bajuk (oče nekdanjega predsednika vlade dr. Andreja Bajuka), ki ustanovi nekakšno Slovensko srednjo šolo.

Drugi val v petdesetih letih so tvorili predvsem sorodniki prvih, ki so želeli zapustiti Jugoslavijo.

 

In kje se tukaj (v Argentini) najdejo Belokranjci? Prav veliko podatkov o tem ne hranimo, a nekateri ljudje še pomnijo te čase, ali pa so o njih slišali iz prve roke. Po poizvedovanju med ljudmi smo prišli do podatkov da so med obema vojnama odšli: iz Adlešiške fare Ivan Horvat, bratje Juričevi, iz Dejanov Janko Grdun, iz Prilišča (med njimi so tudi naši sokrajani, ki so se poročili na Hrvaško) Miho Franković, Mate Jakšić, Janko Boljkovac, Janko Car, Janko Jakšić, Ivan Vrbetić Vinski, Ivan Barac Primorčev,  Jože Čemas, Ivan Čemas, Miko Miketič, Franc Papič, pa Torbe iz Stankovcev… in verjetno še kdo. Potovali so različno, a velikokrat peš do pristanišča in potem na ladjo, ki je plula dolgih 29 dni. Potem pa veselje ali razočaranje.

Težko se je bilo znajti v tujini in začeti na novo. Čeprav je Argentinsko gospodarstvo v prvih tridesetih letih 20 stoletja doživelo pravi razcvet, pa vsem le ni uspelo najbolje in nekateri so svojo bedo nadaljevali tudi v Argentini. Nekateri so si ustvari novo življenje, pozabili na domače, drugi delali in pošiljali denar in številni obubožali in komaj preživeli sami sebe. Znani so celo primeri, da so domači morali prodati najboljšo njivo, da so očeta ali sina spravili nazaj v domovino.

Eno od pisem iz Argentinije tako opisuje vso bedo. Citiram:

»Dobil sem tvoje pismo, baš te dane sem si vrezal desni palec na roki, i nism mogel vam pisat. 20 maja sem se ulegel u hospital, huda bol, ki nism si računal več živlena. Sem šel van 9 junija. Seda sem dobr i delam. Me košta čuda a hvala bogu da sm ozdravel. Ovde se ne more nič napravit, Talijani hilade a velijo koji odmah grejo nazaj. Velijo da je bole življenje v Italije kako v Argentini.

Ja sm ovde 26 let i nisem nikdar zadovolen niti vesel. Vas bi rad videl preij ko umrem. Ovde imamo zimnu dobu. To leto sklenem pisavo.

Vam želim od boga zdravle i sreču; oprostite kaj vam ja ne morem pomagat.«

Besede v pismu ponazarjajo vso bedo in stisko, skromnih 5 pesov v kuverti, pa revščino le še potrdi.  In skromnost se nadaljuje doma, saj revna družina nikoli ni porabila teh 5 pesov – bili so shranjeni za hude čase.

A danes bomo na te hude čase pozabili, saj so med nami naši rojaki, ki se v daljni Argentini trudijo ohrani slovensko pesem in besedo. Oni nam bodo danes približali to oddaljeno deželo in predstavili svojo skupnost.

Pa najprej prisluhnimo domačim Kresnicam, potem pa še gostom iz Argentinije.